Kot sem obljubila se Vam ponovno oglašam z (skoraj) ekskluzivnimi novicami iz sveta športa. Tokrat Vam prinašam novice iz spektakla, ki se je dogajal prejšnji vikend – Final four Eurolige. Naj razsvetlim redke nevedneže – Eurliga je najboljše in najmočnejše košarkarsko tekmovanje v Evropi, v katerem je letos nastopalo 16 najboljših Evropskih klubov.

Glavni akterji: Nina – tajnica DSP (Društva starih pičk), 2 mlada mučenika (Gašper – predsedničin in Tomaž – tajničin), ter še 3 povabljenci – Jero in Šerc x 2 (zaradi skrivanja resničnih identitet sem uporabila splošni populaciji neznane vzdevke):);););):);););););)

Zgodba, se je začela, ko smo izvedeli, da je naslednji gostitelj Final foura Beograd. Zaradi relativne bližine lokacije smo se že lani poleti odločili, da tokrat Euroliga ne bo potekala brez nas. Takoj jeseni smo, s pomočjo hekerskih sposobnosti mladega mučenika Gašperja, prišli do kart. Kljub temu, da se nam ni še niti približno sanjalo, katere ekipe bodo dejansko igrale na zaključnem turnirju, smo se počutili zmagoslavno, saj se nam je v vsakem primeru obetala prava košarkarska poslastica. Sam izlet smo načrtovali že več mesecev vnaprej. Mladi mučenik Gašper je bil odgovoren za prevoz – izposodil si je vrhunsko ohranjenega Caddyja, morda tudi z namenom preiskusa pred morebitnim nakupom. Pravega razloga za ta izbor najverjetneje ne bomo vedeli nikdar:);););) Moja naloga pa je bila, da najdem prenočišče primenro za tajnico, mučenika in povabljence tako elitnega drušva, kot je DSP:);););)) S primerno skromnostjo lahko priznam, da sem se odrezala fenomenalno:);););)););))

Prvotni plan je bil, da odidemo na dan polfinalnih tekem (petek 18.5.) v zgodnjih jutranjih urah (ob 9:00), vsi z enim avtom:);););)) Vendar bolj ko sva razmišljala, bolj se nama je s Tomažem zdelo, da je tak način potovanja bistveno preveč enostaven in brez kakršnihkoli izzivov in nepotrebnih stroškov. Ob tem sva bila tudi močno razočarana, da je bil plan naše skupine, da se dan brez tekem (soboto) porabi popolnoma brezciljno v odkrivanju lepot Beograda in poizkušanju kulinaričnih biserov Srbije. Precehj neavanturistično za najin okus. Zaradi tega sva se po dolgem razmisleku odločila, da si idiličen izlet oteživa ter reskirava denar in živce, vse za občutek večjega avanturizma:);););).Odšla sva s svojim avtom, kar nama je omogočalo, da predvideno ležerno soboto raje izkoristiva za enodnevni izlet in 5 urno vožnjo nazaj v Ljubljano, ter nato naslednji dan iz LJ štartava ob taki uri, da bova lovila minute do začetka tekme za 3 mesto. Če to ni avanturizem za v anale, potem pa res ne vem kaj je:);));););););)

V petek smo tako z 2 avtoma odšli iz NM. Zaradi gužve na meji je bil naš prihod nekoliko zakasnjen, plane pa nam je dodatno otežilo dejstvo, da se nismo pripravili na relativnost časa v Srbiji. Namreč, ko nam je lastnik stanovanja rekel, da bo prišel čez 15 minut, smo to tudi pričakovali. Dejansko pa je prišel šele čez 50 minut. Ta nepripravljenost se nam je kmalu maščevala, saj zaradi zamude nismo odšli na kosilo, kot je bilo prej predvideno in smo na tekmo odšli zelo lačni. Glede na to, da smo bili v dvorani “zaprti” celih 5 ur brez možnosti kakršnegakoli prigrizka se je naša agonija iz minute v minuto le še stopnjevala. A ker smo vedeli, da smo tu zaradi predvsem zaradi tekem, smo poskušali pozabiti na kruleče želodčke in se osredotočili na spektakularno košarkarsko predstavo.

Prva tekma, ki smo jo gledali je bila med turškim velikanom in aktualnim prvakom Fenerbahcerjem ter “Zelenim gozdom”, presenečenjem letošnjega Final foura – Zalgirisom. V naši skupini je prevladovala naklonjenost Zalgirisu, vendar te naklonjenosti nismo preveč goreče izražali, ker smo sedeli med samimi navijači Fenerja in si zaradi oslabelosti od lakote resnično nismo želeli fizičnega obračuna:);););) Naša tiha podpora žal ni bila dovolj za Zalgiris in tako je v finale napredoval Fener. Tekmo pa smo vseeno ocenili kot zadovoljivo:);););) Sledila je tekma med ruskim velikanom CSK-jem in Realom iz Madrida. Tu so bila naša mnenja deljena. Sama sem bila mnenja, da se bo v finale uvrstil CSK, vendar je veliki klub upravičil svoj sloves kot “Choke ekipa”, ki na velikih tekmovanjih odpove. Sicer je v prvi četrtini kazalo bolje CSK, ki pa se je nato popolnoma vdal in priznal premoč Realu. Zaradi slabše igre CSK-ja je tudi močno padel nivo igre, kar se je precej odražalo na našem razpoležnju, saj se nismo mogli več zamotit s tekmo in smo vedno bolj razmišljali o tem kako bi ustregli našim skrčenim želodcem.

Po tekmi se je tako začel lov na hrano. Skrbelo nas je,da zaradi pozne ure ne bomo našli odprte okrepčevalnice, a naš strah se je razblinil, ko smo našli okrepčevalnico Mig, kjer so imeli NAJBOLJŠE čevapčiče na svetu!!!!!!!!!!:););));););););)

Naslednji dan smo začeli z zajtrkom v izbrani restavraciji “Supermarket”, ki je dostopna samo priznanim gurmanom. Še dobro, da je naš Gašper že svetovno uveljavljen gurman, tako da tudi njegove prijatelje brez težav sprejmejo v take elitne lokale:);););)). Sledilo je pohajkovanje po Beogradu, ogled Kalamegdana in “Fan zona”, nato pa se je vedno bolj približeval čas najinega odhoda na izlet v LJ. Pred tem smo si privoščili še pleskavico s kajmakom (ki je sprva zgledal kot kepica vanilijevega sladoleda) v restavraciji pri Dzekiju, ki jo je Gašper nato upravičeno priporočil v svojem gurmanskem klubu.

Sledila je vožnja nazaj, prihod v LJ okoli 11 ure, takoj spanec in naslednje jutro odhod okoli 8 ure nazaj proti Beogradu. Odhod je bil slabo splaniran, saj sva v Beograd prispela že ob 14:30 in žal zaradi slabega “timinga” nisva bila deležna željenega adrenalina ob lovljenju zadnjih sekund pred začetkom. Ampak kot vemo, se iz napak učimo in naslednjič prav gotovo ne bova storila take začetniške napake. Kljub vsemu pa sva bila na splošno z izletom zadovoljna in sva si čestitala za najino izvirnost in sposobnost oteževanja najbolj enostavnih situacij. Tega pač ne premore vsak:););););););)

Pred odhodom na tekmo naju je ustavila slovenska novinarka, ki je bila močno presenečena, da v Beogradu ni več Slovencev. Prav tako je bila presenečena, ko sva ji povedala, da v bistvu kart nisva kupila zaradi Luke Dončiča, in da smo pač prišli gledati finale Evrolige, ter da nam je bilo vseeno kdo bo igral. Ker je kazalo, da bo zaradi presenečenja padla v šok, sva nato dodala, da bova pa sedaj v finalu samo zaradi Luke Dončiča navijala za Real. Ob tem se ji je vrnila rdečica na obraz, prikazal se je nasmešek in prosila je, če naju lahko fotografira za MMC. Tako, da nasvet za vse, ki bi radi postali medijske zvezde – vse kar morate storiti je, da javno izjavite, da navijate SAMO IN IZKLJUČNO za Luko Dončiča:););););););)

V dvorani smo se srečali z ostalo skupino, ki sta se ji pridružila še mladi mučenik Borut in njegova punca Maja (še ena kandidatka za Staro pičko):););););) Tekma za 3 mesto je postregla s presenečenjem – zmagal je Zalgiris, ki pa je v zadnji četrtini izgubil prednost skoraj 20ih točk in je v napeti končnici komaj izvlekel zmago za 2 točki. S tem se je veselil največjea uspeha kluba po letu 1999, ko je tudi zmagal turnir. Vendar žal ni bilo veliko časa za proslavo, saj se je bližalo finale. Družno smo se odločili, da bomo navijali za Real (seveda SAMO ZATO, ker igra Luka Dončič – v stavek je SEVEDA vključen sarkazem:););););) ). Vendar smo bili podporniki Reala v veliki manjšini. Tako rekoč cela dvorana je bila obarvana v rumeno in navijači Fenerja so (kljub splošni antipatičnosti) pričarali fenomenalno vzdušje.

Tekma je bila od začetka do konca FENOMENALNA in resnično vredna naziva finala Evrolige. Rezultat je bil ves čas izenačen, ekipi sta se izmenjavali v vodstvu in igralci na obeh straneh so prikazali nekaj fenomenalnih akcij in zabijanj (veckratna in pretirana uporaba besede “fenomenalen” je namerna) . Na koncu pa se je vseeno, na naše veselje (in na veselje slovenske novinarke) zmage veselil Real. Luka Dončič se je poleg zmage veselil še naziva MVP finala (ob tem pa je prejšnji večer pobral še nagrado za vzhajajočo zvezdo evropske košarke, MVP rednega dela in še eno lovoriko, ki pa se je trenutno ne spomnim).););););) Tako, da se v tem primeru resnično moram strinjati z njegovo največjo oboževalko (slovensko novinarko), da je Luka Dončič trenutno res fenomen evropske košarke, ki je pri 19 letih dosegel že tako rekoč vse kar se doseči da. Iskrene čestitke tudi od Kluba starih pičk, ki delajo kar hočejo, ker me podpiramo (in poosebljamo) NADPOVPREČNOST:);););););):);););););)

Po koncu tekme se ni zgodilo več nič dramatičnega. Večerja, odhod v super apartma, spanje, bujenje, zajtrk, nakupovanje spominkov in nato odhod domov:););););) Ponovno se bom oglasila, ko se bo zgodil športni dogodek o katerem bo vredno pisati:);););););)

P.S. Zavedam se, da je ta prispevek dolg, ampak žal sem Stara pička, ki dela kar hoče in tokrat sem hotela napisat zelo dolg prispevek:););););) Če vam kaj ni všeč, mi ne rabite govorit, ker me ne zanima:);););););););););))););));)

LP tajnica Starih pičk, Nina:);););));););)