Prispeli smo do sedme seje, in ker je sedem pravljično število, se spodobi, da zapisnik začnemo s pravljico.

Nekoč je živela deklica, ki je imela zelo rada košarko. Vse proste trenutke je preživela na igrišču. Enkrat je neumorno mojstrila met in tehniko, drugič pa le zasanjano zrla v mrežico, ki tako lepo objame žogo in zaplapola v zraku, ko jo izvrže.

Vendar kot je znano, na vsako čisto dušo preži vrag in prav nič drugače ni bilo z našo deklico. Ni vedela, da jo čedni albino deček vabi v past bridkega razočaranja in tako je z žarečimi očmi in visokimi upi sprejela njegovo mamljivo ponudbo. Ponudba je bila, da se deklica kar najbolj približa tej atraktivni igri, postane del večje družine, vendar se mora zato vsak vikend preleviti v stvor s trotovo glavo in zabavati množice na tribunah.

Teden za tednom je deklica prenašala težko trotovo glavo, pri čemer se ni nikoli izneverila. Nato pa je prišel skorajšen konec pomladi, kar pomeni konec sezone. Kar pomeni ritualni piknik!

A tu so zlobneži izigrali deklico. Niso se želeli družiti s trotoglavko in tako je albino deček odšel na ritualni piknik kar sam. A gorje, ta izdaja ni ostala neodkrita. Ko je deklica izvedela, kaj so ji zagodli, jo je popadel strašanski bes, ki je neukročeno divjal po njeni glavi in se ni polegel vse dokler ni albino deček potrkal na vrata, misleč, da se vrača v objem. Po njem so deževale psovke in obtožbe, zaklinjanja in besede razočaranja. Deklica se je izvijala iz primeža čarobnega uroka.

Ko so močna čustva končno pretrgala urok nad njo, se je le ta kot bumerang prenesel na albino dečka, ki se je v hipu prelevil v zmaja in je začel z močnimi šapami in dolgim repom udrihati po stanovanju, še zlasti po vratih. Razjarjeno je bruhal, da ni vedel za ukano in deklica mu je naposled verjela. A uroku se kljub temu ni mogel izviti, še naprej je lomastil in tulil in bruhal, dokler se ni na prej zlorabljenih vratih zaslišalo trkanje. Z dolgimi in neokretnimi kremplji je nekako uspel odpreti vrata. Ko jih je odprl, je zagledal staro ženšče, čarovnico iz sosednjega stanovanja, kako ga oblečena le v flahedračo, motri in sprašuje le kaj se gre. Pogled na čipkasto flahedračo ga je povsem uročil in ravno ta protiurok mu je pomagal, da se je osvobodil. Zmaj je zopet postal čedni albino deček in z deklico sta se odločila, da bosta od zdaj naprej živela srečno, do konca svojih dni.

Tako minevajo dnevi brez uroka, a deklici se včasih, ampak res samo včasih, zazdi, da ju iz kota škodoželjno motri trotova glava, ki že snuje nove potegavščine za naslednjo sezono.