Pred enim tednom smo se na današnji dan podali na naš prvi društveni izlet v dolino reke Soče.

→ DAN 1

Pot nas je vodila po zakotnih vaseh, mimo nepričakovanih obvozov, dokler nismo končno dosegli Mosta na Soči, kjer smo prvič ugledali zeleno lepotico. Na tem mestu se je že zgodila prva kršitev plana in sicer, nismo se ustavili na predvideni kavici in tolminski friki, ampak smo se odpeljali kar naprej do Tolminskih korit. Midva s Petrom sva si jih šla tudi ogledat, medtem ko je preostala druščina postojanko v Tolminu izkoristila za nakupovanje hrane, predvsem pa za doživetje kulturnega šoka, ki so jim ga nudili nič hudega sluteči v črnino odeti obiskovalci festivala Metaldays, ki so s svojimi pivskimi trebuščki, zgoraj brez posedali v lokalih ob cesti, ali povsem nezaslišano, v Hoferju kupovali zelenjavo. Po tej izkušnji so se odpeljali naravnost v Bovec, in ko sva tja končno prispela še midva, sva jih našla, kako povsem pretreseni od vsega videnega sedijo na pločniku.

Po nastanitvi v apartmaju, sta se predsednica Sonja in tajnica Nina lotili priprave večerje. Ko je večerja končno prišla na mizo, je prišla v obliki gromozanskega lonca špagetov s paradižnikom in bučkami, za katerega sta prejeli pozitivno kritiko. Po večerji je sledil kratek sprehod v mesto, kjer so nekateri plesali (tajnica + Čomo), eni so se masirali (predsednica + gurman), drugi pa smo šli gledat adrenalinske videoposnetke (pripravnica + najmlajši mladi mučenik) na bližnji televizor, z namenom boljše psihične priprave na adrenalinske podvige v naslednjih dneh. Dokaj kmalu nam je, kot se za stare pičke spodobi, nočno življenje presedlo in smo se odpravili nazaj v apartma, kjer so nekateri takoj utonili v spanec, medtem ko se je tajnica neprespano vrtela po postelji in s strahom pričakovala, kaj ji bo prinesel naslednji dan.

→ DAN 2

Naj je bila noč kratka ali ne, sončni žarki so pokukali izza Svinjaka in naše kolesarje zvlekli iz postelje. Pričelo se je ropotanje z žlicami, vilicami, srkanje špagetov, šumenje z vrečkami magnezija, požiranje gelov, priprava smutijev in zagotovo še česa, dokler ni naposled vse potihnilo. Počasi sem se odkotalila dol po stopnicah in pogledala skozi okno, ter videla tri kolesarje, kako drsijo proti cesti, ki zapušča Bovec in se približuje mogočnemu dvatisočaku. Kot lahko nevedni bralec nemara ugane; misija dne je bila vzpon na Mangartsko sedlo.

Medtem ko so se Nina, Tomaž in Gašper že pošteno potili, smo preostali še malo posedali, kofetkali, zajtrkovali in končno osnovali plan, kaj bomo počeli v teh dveh urah, ki nam še ostaneta, preden mogočni trije prilezejo na cilj. Za začetek smo se odpravili proti slapu Virje, pri izviru Glijuna, a še preden smo prispeli tja, je predsednica dobila poziv tajnice, naj pridemo ponjo na vrh prelaza Predel, saj je kot vsak normalen državljan, svoj potep na Mangartsko sedlo malo skrajšala. Ker smo bili ravno blizu slapu, smo si ga vseeno šli ogledat, čeprav zaradi pomanjkanja vode ni bil tako impresiven, kot bi bil v spomladanskih mesecih.

Nato smo se nebodigalen začeli vzpenjati proti sedlu in ves čas sočustvovali s prijatelji, saj se je vožnja že v avtu neskončno vlekla, čeprav je bila prav po panoramsko lepa. Na Predelu smo naložili Nino in se podali v zadnjih dvanajst kilometrov vzpona, na koncu katerega smo presenečeno opazili dva prav nič utrujena mlada mučenika! Na cilj je prvi prispel mladi mučenik Gašper, ki je sicer za dosego cilja izkoristil trenutek šibkosti svojega kolesarskega kolega Čomota, ki je moral kar v neposredni bližini ceste izprazniti svoje debelo črevo. Kljub tej iznajdljivosti pa je Gašper nesporni zmagovalec tokratnega vzpona, saj je zaradi vijuganja s specialko, napravil še kakšen kilometer več kot bi bilo potrebno.

Po vzponu se nam je vsem zaluštala hladna voda, zato smo se odpeljali proti Kobaridu, kjer smo se najprej ustavili na Napoleonovem mestu, nato pa nadaljevali pot proti prijetno topli Nadiži, kjer smo potem, ko smo našli redek dokaj samoten kotiček, kar nekaj časa taborili v vodi in razmišljali o prihajajočem kosilcu v Gostišču Jazbec. V gostilni nas je posedel prijeten debel gospod, ki je izgledal kot jazbec. Na srečo vseh športnih navdušencev, so imeli nekateri stoli še strateško pomembno pozicijo, saj je pogled z njih segal naravnost do televizorja, na katerem se je predvajala dirka po Franciji. Žal se je v nadaljnjih minutah razpoloženje rahlo skazilo, ko so nekateri pripadniki naše čete ugledali skope porcije na krožnikih, ki niso obetale prehranjevanja, ki bi lahko trajalo več kot eno minuto. Po odhodu od Jazbecov, smo se namenili še do slapa Kozjak, ki je brez dvoma med lepšimi slapovi, kar jih je. Na poti do tja smo se pozibavali na visečih mostovih in s tem nervirali mlada mučenika Petra in Tomaža, opazovali kajakaše in ljudi, ki so plesali na skalah, ter raziskovali dva do tri metre dolge jame ob poti. Na poti proti apartmaju smo se ustavili še pri slapu Boka, vendar se do njega nismo sprehodili, ker je Tomaž na avtu pozabil zapreti vsa okna, hkrati pa tudi prejšnje kosilo ni zadoščalo za tako naporno aktivnost, kot bi bil 20 minutni sprehod do najbolj vodnatega slapa v Sloveniji.

Po prihodu v apartma ni bilo druge možnosti, kot da se Peter vsem skupaj opraviči zaradi porcijskega spodrsljaja pri Jazbecu in le kaj bi bilo lahko boljše opravičilo od večerje? Revežu ni preostalo drugega, kot da nam speče približno 3 tone krompirja, 1,5 tone bučk in 500 kg jajčevcev. Odrezal se je več kot odlično in verjamem, da so prav vsi udeleženi pozabili na majhno popoldansko kosilce. Tudi ta večer smo se, zopet kot se za stare pičke spodobi, šli na sprehod v mesto, kjer smo nekateri postavali pod odrom, mladi mučenik Tomaž pa je v spremstvu gurmana izginil izpred naših oči, da bi se lahko v dobri gurmanski družbi naužil slastnih palačink. Sledil je še krajši Kabinnen Party v gondoli sredi trga, nato pa smo se povsem mirno, uglajeno in dostojno odpravili apartmaju naproti. A ni šlo povsem gladko. Na poti smo namreč srečali nek televizor, ki je zelo nazorno prikazoval vse možne adrenalinske aktivnosti v Bovcu. Tomaževe oči so se ustavile na ziplinu. Se razširile in otrpnile v smrtni grozi. Čeprav smo se o našem obisku ziplina pogovarjali že vsaj 2 tedna, je revež očitno zamešal zipline z nečim drugim, bistveno manj strašnim. Ups.

→ DAN 3

Po zajtrku smo se šli najavit za zipline, tam smo najprej podpisali, da vse naše premoženje po smrti dobi agencija Aktivni planet Bovec. Tudi Sonja in Peter, ki se sicer nista udeležila dirkanja po jeklenicah sta se, kot navadna izdajalca, s tem strinjala. Po vseh formalnostih, smo se pogumna četverica napokali v razmajanega terenca, Sonja in Peter pa sta se spet odpeljala proti Kobaridu, tokrat na ogled muzeja 1. svetovne vojne.

Naša vožnja s terencem je minila zmerno do pretežno stresno, od pripovedovanju neslanih, zmerno do pretežno opolzkih vicev našega inštruktorja, policaja Zorkota. Nateg dneva je bil, ko nam je inštruktor pokazal neke zajle sredi hriba in rekel: “No, po teh gremo pa na koncu dol.” Ob pogledu kako strmo dol se spuščajo, mi je postalo slabo in sem začela protestirati, da ne grem po tem dol, potem pa se je izkazalo, da gre za zajle od kaninske žičnice in ne za zipline. Prevarantskih fint s tem še ni bilo konec, naslednja je vključevala foro, da imam počen karabin – policaj Zorko ima pač neskončen smisel na humor. Po spustu po prvi jeklenici je stran minil, tako da smo uživali vsi, tudi višinsko neprilagojen del ekipe. Na četrti zajli je celo Tomaž že odprl oči!

Po končanem dričanju, ki ga je Nina zaključila v naročju policaja Zorkota, da si je prislužila filmček, smo šli na pivo in pico v najbolj neorganizirano picerijo vseh časov.

Sledila je pot proti Trenti in knajpanje v Soči blizu korit. V ledeno mrzlo reko smo zlezli vsi, nekateri sicer le za zdravstvene namene, pa vendar. Če je mladi mučenik aka “na mrazu rojen, na mrazu vzgojen” Gašper, še pred odhodom podcenjeval hlad bistre hčere planin, je moral zdaj v vodi izvajati neke čudne dihalne vaje, da je postal neobčutljiv na hlad za dobre pol minute.

Če moje pripravniško mnenje kaj šteje, mislim, da je bilo za prvi izlet prav fino. Upam da ste se tudi ostali imeli fajn, in da naslednji organizator že snuje ideje za naslednje leto. 🙂