Tako, poletje se je prikradlo pred naša vrata, knjižnica z naslednjim tednom preide na uporabnikom neprijazen poletni delovni čas, zato sem izkoristila popoldne za nakopičenje manjšega kupa knjig, za katere upam, da mi jih bo uspelo prebrati v letošnjem poletju.

V nikakršnem vrstnem redu si sledijo spodnje suhice in debeluhice.

Joe Abercrombie, Klic orožja: gre za fantazijsko delo v katerem se prepleta več zgodb različnih oseb (mučeni svečenik, ki je tudi sam mučitelj, nek bojevnik, en mag pa verjetno še kdo). Knjigo sem začela pred časom brati v izvirniku na Kindlu in se mi je precej dopadla, ker pa sem lena in imajo vedno prednost knjige iz knjižnice, je nikoli nisem prebrala do konca. Lani je končno izšel prevod pri Mladinski knjigi, katerega se lotim takoj ko pridem v Kavran. Klic orožja sicer ni zadostil Petrovim visokim standardom za fantazijsko književnost, ampak predvidevam, da mi bo vseeno všeč.

Peter Wohlleben, Skrivno življenje živali: pisatelj je po stroki gozdar, ki se je od konvencionalnega gozdarstva, ki drevesa obravnava le kot vir surovin, umaknil v okoljevarstvo in deluje kot oskrbnik gozda na območju gorovja Eiffel v Nemčiji. Prepričal me je že s svojo prvo knjigo, Skrivno življenje dreves, kjer v kratkih poglavjih predstavi zanimive procese in vsakdan naših lesenih prijateljev. Na podoben način je napisana tudi novejša knjiga, Skrivno življenje živali, zato si jo drznem priporočati že vnaprej.

Naguib Mahfouz, Pot med palačama: to je prvi del Kairske trilogije egiptovskega pisatelja, ki je v letu mojega rojstva postal tudi nobelov nagrajenec, hkrati pa je postal tudi prvi nobelovec, ki je pisal v arabščini. Branje me mika, ker so mi všeč pisci iz te širše regije in zgodbe, ki so postavljene v daljši časovni okvir. Po nedavnem branju Al Aswanijeve Jakubianove hiše, pa je zanimanje za egiptovske pisce še večje.

David Nicholls, Midva: Obstaja pregovor, ki ga navaja tudi priljubljena skladba da moraš človeka, ki ga ljubiš, osvoboditi. Kakšna traparija! Če nekoga ljubiš, ga moraš privezati nase s težko kovinsko verigo.

No, to je začetek knjige. Obetam si, da bo butasta, vzela sem jo, ker je bila lani uspešnica in ker je bila ravno na polici in ker sem se ravno spomnila, da je bila, kot že omenjeno, lani uspešnica. Tudi ta mi bo delala družbo med ležanjem na hrbtu v Kavranu, kjer bo vroče, zihr bo lajal kak pes in cvilil kak otrok, poleg tega bom najverjetneje že opečena in me bodo skale žulile v hrbet, kar mi bo onemogočalo branje kakšnega resnejšega čtiva. Ampak, tudi ti trenutki so fajn in se že veselim vsega, razen opeklin.

George Orwell, Burmanski dnevi: Stric Orwell, zakaj si mrtev, s tabo bi šla res na kavo! Medtem ko se večina angleških turistov obnaša kot da so vladarji sveta, s čimer mi grejo neskončno na jetra, je Orwell že za čas svojega življenja čutil imperialistično krivdo, proti čemur se je večino svojega kratkega življenja boril. Rojen v Bengaliji, izšolan v Londonu, se je po zaključku šolanja zaposlil kot policist v Burmi. Tam je delal 4 leta, nato pa se po božičnem izpustu, iz sovraštva do imperija v zatonu, ni več vrnil. Po teh izkušnjah in spominih je napisal Burmanske dneve.

George Orwell, Svoboda ali sužnost? V kitovem trebuhu in drugi eseji: Tole so še dokaj sveže izdani eseji Georga Orwella. Zadovoljstvo v nesreči je, da njegovi problemi ostajajo aktualni, s čimer imajo založniki še večji interes za izdajanje njegovih del, kar mi daje neko rahlo mazohistično veselje.

George Orwell, Pot v Wigan: Tole je pa delo, ki kar nekaj časa ni bilo izdano, kljub temu, da je šlo za pisanje po naročilu. V času predvolilne kampanje, je socialistična stranka naročila Orwellu, že takrat znanemu kot družbenokritičnemu piscu, naj napiše delo, ki bo opisalo življenje severnoangleških delavcih v premogovnikih. Orwell kot Orwell, je k stvari pristopil tako, da je šel živet skupaj z njimi in je opisal vso revščino in bedo njihovega vsakdana, od slabih higienskih navad, do njihovih političnih prepričanj. Novonastalo delo seveda ni odražalo tistega, kar je stranka pričakovala, zato tudi niso dovolili izdaje knjige. Izdajo je nato kljub vsemu dočakal naslednje leto, v strelskih jarkih Katalonije.

George Orwell, Na robu in na dnu v Parizu in Londonu: Po šolanju na prestižnem kolidžu in službovanju v Burmi, je Orwell potreboval očiščenje, odmik od kolonializma in elitizma, zato se je podal med klateže in brezdomce. Dve leti je tako postopal po ulicah Londona in Pariza in snoval svoj literarni prvenec.

Stefano Benni, Marjetka Sladkosnedka: Stefano Benni je priljubljen sodobni italijanski pisec. Italijani so mi zelo ljubi, zato se je Medvedka sladkosnedka zdela kot zanimiva izbira. Opis na hrbtu knjige pravi, da ustaljeno življenje, ki ga živi Marjetka, rahlo pretežka, neomajno optimistična in brezmejno domiselna deklica, zmoti prihod novih kapitalističnih, hi-tech sosedov, kar jo pahne na misijo, da pred njimi prav po donkihotovsko obrani svoji družino. Sliši se zanimivo.

Če želite brati kaj od tega, verjetno ne morete, ker imam že jaz izposojeno, razen če imajo v knjižnici več izvodov. Prav tako je skrajno nezaželeno da me zaserjete tako, da rezervirate katero izmed teh knjig, ker jo bom potem morala ali neprebrano vrnit, ali pa plačat sto kil evrov zamudnine. Bodite solidarni in me pustite pri miru do septembra, ko knjižnica preide nazaj na edini pravičen in pošten letni delovni čas.