Pozdravljene lepotice, mučeniki in mimoidoči bralci!

Spet se je obrnilo leto in zopet je tu moj najljubši mesec! Ja, november. Mesec, ki ti s svojim čudovitim vremenom daje obilo možnosti za lenuharjenje, mesec, ko se tik pred decembrsko evforijo lahko še na hitro zazremo vase in ocenimo svoje leto, ki zame, kot običajno, ni nič posebnega in je daleč stran od vsakršnih novoletnih zaobljub. Je pa tudi mesec, ko se zgodita Liffe in knjižni sejem. Če odštejemo Gregorjev sejem, sta to najpomembnejša dogodka v celem letu. Teme knjižnega sejma se lotimo čez kak teden, ko se bodo že začele priprave, in nato še naključnega datuma v letu 2020, ko bo luč sveta uzrla tudi morebitna reportaža iz leta 2018.

Ampak tokrat je v ospredju Liffe, ki v svojem 29. letu še ni za med stare pičke, vendar vsekakor drvi proti temu pomembnemu mejniku, zato se kot pripravnica podobne starosti čutim poklicano, da mu sledim na tej poti in da prihodnje leto skupaj zdrviva v propad. Že drugo leto zapored si lahko nekatere Liffovske filme ogledamo tudi v APT, v našem lepem Novem mestu. Letos jih je na sporedu kar 5, kar je glede na lanske 4 in splošen problem neobveščanja glede dogodkov v Novem mestu, kar v redu.

Štirje izmed filmov, ki so bili oz. še bodo predvajani v APT so iz sklopa “Predpremiere”, to je sklop filmskih vrhuncev, za katere so že bile odkupljene pravice za predvajanje v Sloveniji, zato prav nič ne hudujte, če boste zamudili neudobne sedeže APT, saj si boste vse omenjene filme (in še več!) lahko ogledali v Kinodvoru. Eden izmed filmov pa je iz sklopa “Kralji in kraljice”, sklopa kamor spadajo dela prepoznavnih in nagrajenih mojstrov sodobnega filma (citiram opis s spletne strani Liffa).

Torej, filmi so:

Videnje (Vision): Japonsko/francosko naveza, v NM predvajana na prvi festivalski dan, 7.11.2018

Opis filma pravi, da gre o francoski novinarki, ki odpotuje na Japonsko, da bi našla rastlino, ki zraste vsakih 997 let. Tam spozna molčečega moškega in karizmatično čuvarko gozda in začne se dogajat nek magic shit v čarobnem gozdu, v katerem odkrije drobce svoje preteklosti. V trailerju je ful lepa muzika, verjetno se bo film znašel na mojem seznamu za ogled v neki prihodnosti.

Oni (Loro): sosedje Italijani, v NM predvajani na drugi festivalski dan, 8.11.2018

Gre za satiričen in delno domišljijski portret Silvia Berlusconija in ljudi, ki ga obkrožajo. Glavni protagonist je mladi Sergio, ki se odloči zapustiti rodni Taranto in oditi v Rim, da bi se vključil v kroge Silvia Berlusconija – pri tem ima cel načrt, ki ga uresničuje dosledno in brez moralnih pomislekov. Medtem ko se Sergio počasi prebija v prave kroge, pa se Silvio ukvarja sam s sabo in svojo ženo, ki ji je dovolj njegove nezvestobe. Fajn film za pogledat, je dokaj zabaven pa tudi dokaj mil do strička Silvia. Meni se je zdel malo dolg, ampak to verjetno zato ker sem stara p*čka in nimam več kino kondicije, da bi uživala na neudobnih stolih APTja.

Tatiči (Shoplifters): Japonski film, v NM predvajan na tretji festivalski dan, 9.11.2018

Zelo zelo zelo fajn film, nagrajen tudi z zlato palmo v Cannesu. Jaz sem imela malo rosne oči, eno žensko v dvorani pa sem slišala glasno hlipat. Ojoj, to lahko slišiš samo v taki mali dvoranici … Gre za portret japonske družine v primežu revščine, ki se skozi vsakdan prebijajo z malimi tatvinami. Po enem izmed tatinskih pohodov oče in sin najdeta premraženo deklico, ki jo vzameta k sebi, in ki nato tudi ostane pri novi družini. Družina je še naprej revna, a skupaj so srečni, vse do nepredvidenega dogodka, ki postavi pred vprašaj trde vezi med njimi.

Hiša, ki jo zgradil Jack (The house that Jack built): Lars von Trier v dansko/nemški/francoski/švedski produkciji, predvajan na četrti festivalski dan, 10.11.2018

No, to pa je film ki ga zagotovo ne bom gledala, hotela sem pogledat trailer, pa mi še tega ni uspelo. Bojda gre za najbolj brutalen film v von Trierjevi filmografiji, ki razkriva vpogled v um serijskega morilca. Zgodba naj bi bila podana s prvoosebne perspektive, ki gledalca vodi skozi 5 najpomembnejših umorov na Jackovi “razvojni poti”, ki sicer vsak umor pojmuje kot umetnino. Film je med predvajanjem v Cannesu popolnoma razdvojil občinstvo in je dosegel vse od zgražanja, do stoječih ovacij, med njegovim predvajanjem pa so ljudje množično zapuščali dvorano. Skratka, tisti z dobrim želodcem lepo uživajte v filmu, prosim da obnove ne delite z mano.

Dekle (Girl): belgijsko/nizozemska produkcija, predvajana na peti festivalski dan, 11.11.2018.

V zadnjem času je bilo uspešnih že nekaj filmov s podobno tematiko in tudi ta ni izjema. Gre za prvenec belgijskega režiserja, ki je v Cannesu navdušil z zgodbo o transspolnem dekletu, ki si želi postati balerina. Petnajstletna Lara se z očetovo podporo preseli v drug kraj, kjer začne s šolanjem na sloviti belgijski plesni akademiji, vendar se tam njene frustracije le še stopnjujejo, saj se njeno fantovsko telo ne ukloni tako zlahka zahtevam strogih učiteljev.

To je vse kar nam ponuja Novo mesto, kjer se Liffe jutri žal že zaključuje, vendar pa v Ljubljani traja do 18.11., tako da če vas mika kateri od teh filmov, ali pestra izbira številnih drugih, le veselo pot pod noge! Seznam filmov pa najdete tu.