Morda se kdo še spomni našega društvenega sestanka, na katerem smo se držali za glavo nad ambicioznim Sonjinim planom, da v enem dnevu obiščemo kar 2 tako rekoč sejma in se vmes še prehranjujemo in športno udejstvujemo? No, ta dan se je zgodil 26. maja, vendar reportaža žal ni ugledala luči za časa svoje aktualnosti. Ampak, ker se znan rek glasi: “Bolje pozno kot nikoli.”, vas bom vseeno popeljala po krivuljah svojega spomina na obisk naše prve garažne razprodaje in verjetno zadnji obisk primorskega sejma.

Priprave na izjemno delovno soboto so se začele že v petek, ko sta se mlada mučenika Peter in Gašper odpravila na športno obarvan rojstni dan mladega mučenika Tomaža. S predsednico Sonjo sva seveda šli na falafel, kjer sva malce precenili svoje kapacitete, ampak sva vseeno zmogli pojest vse: moj meni, kot vedno, falafel maxi sendvič, Sonjin, kot ne vedno, falafel normalen sendvič in lečina juha. Tokrat sicer nisva bili tako sestradani, kot po obisku knjižnega sejma, zato nisva nepremično buljili v vitrino in osebje, kot dve izlakotnjeni mački, ampak sva uspeli ob prijetnem pomenku kot pravi dami počakati na hrano. Ja, tega se lahko naučimo le z leti. Čez nekaj časa se nama je pridružila tudi nadzornica Marjana, s katero smo se zapletle v predvolilno debato, v kateri je bila glavni akter točno določena stranka, ki ne uživa našega zaupanja, o sicilijanski mafiji, gužvi v Cinque Terre in verjetno še čem. Ko se je končal družaben del večera za obe skupini, smo se dobili v Murglah, kjer nam je mali mladi mučenik Gašper prijazno odstopil svoje domovanje, sam pa šel in v kino in na večerjo in spavat k maci. Mi sicer nismo verjeli, da bo prespal kje drugje kot doma, zato smo ga malce čakali ob igranju Activity, kjer sva, če me spomin ne vara, s Sonjo brutalno premagali moško navezo.

Ko smo se zjutraj predramili, smo začudeno ugotovili, da mali Gašper res ni spal doma. Vseeno se je kot odgovoren posameznik družbe vrnil pravočasno, da nam je lahko naredil zajtrk. Za zajtrk se ne spomnim točno kaj smo jedli, spomnim se le da je prišlo do incidenta z višnjevo marmelado. Namreč. Mali Gašper nam je postregel z višnjevo marmelado v natanko takem kozarčku, kot je tudi moja višnjeva marmelada. Ker nam je lani pomagal izropati drevesa Petrovega fotra, je svoj delež sadja dobil prekuhanega, v obliki marmelade. A tu se zaplete. Marmelada ni bila dobro spasirana in je vsebovala nemogoče število trdih delcev, kar me je precej vrglo iz tira, saj so moje marmelade vedno gladko pasirane in se mi morda le tu in tam izmuzne kaka višnja, kar me tudi sicer blazno jezi. Medtem ko sem se pizdila nad marmelado in svojo malomarnostjo, sem izvedela da marmelada sploh ni moja, ampak od Gašperjeve mame. Ups. Sledil je val opravičevanja in razlag, saj je bila marmelada čisto ok za tujo marmelado, vendar nič ni pomagalo, mama bo vseeno izvedela za šimfanje svoje marmelade.

Sledilo je kobacanje proti Taboru, kjer nas je že pričakovalo na kupe in kupe stare šare, ki bi si jo lahko ogledali tudi pri naših babicah. Čeprav smo si zelo želeli da bi našli kaj zase, nam to ni bilo namenjeno. Edino Sonja je zagledala nek moški šparovček, ki ga je slikala in poslala tajnici Nini in komunikatorki Vanji. Za tajnico smo izvedeli, da ji poslana fotografija ni bila preveč všeč, da si je pod tem da naj ji predsednica pošlje kaj zanimivega, predstavljala kaj povsem drugega. Kakšen je bil odziv komunikatorke še ne vemo, sem pa prepričana, da še pripravlja izjavo za javnost.

Pot nas je nadalje peljala proti Primorski, kamor smo se podali, da bi kot pravi sejemski navdušenci obiskali 25. primorski sejem. V avtu smo se seznanili s Kabinenparty in še nekaj ostalimi bolj ali manj všečnimi komadi približno tega ranga.

Koper! Seveda je bilo treba it najprej nekam pomalcat. Sonja je za nas izbrala prijeten lokal Na stopničkah, kjer smo spet pojedli vse kar so imeli. Mladi mučenik Gašper je bil rahlo presenečen, ker ni bilo možno dobit kokakolce, ker ne strežejo ničesar črnega. Vmes smo klicali še mladega mučenika Ninota, vendar je bil spet zvezda dneva na eni konferenci in se zato ni utegnil srečati z nami. Ko smo mu povedali, kam smo šli papcat, nam je rahlo zgroženo odvrnil, da zelo dobro pozna Stopničke in da ga zagotovo ne bodo več videle, saj je Putanon zelo rad jedel tam. Morda si bo kdaj tja nesel čevape.

Preden smo se odpravili na slavni jubilejni 25. Primorski sejem, sta nas prijazna lastnika Stopničk opozorila, da je sejem beden. Nič zato, mi smo se zato pripeljali iz Novega mesta in nič nam ne more pokvariti sejemske izkušnje. No, pa potem pridemo tja. In je tuga. Vse je prazno. Nobenega prodajalca lesenih montažnih hiš, ki bi ga lahko vprašal “Kako pa to kej gori?”. Iz ljubega dolgčasa smo malo sedeli na kavču in pustili promotorki, da se je malček razgovorila. Peter se je z eno tetico malo pomenil o Webru, kaj vse to dela in kaj vse to zna, pa jo je potem obvestil, da v bloku tega itak ne rabimo, ona pa mu je vseeno dala letak, ki se verjetno še vedno valja v moji torbici. Da ne bi bilo vse zaman, sva s najmlajšim mučenikom na sejmu kupila ene copate pri isti promotorki, ki je prodajala kavče. Mogoče iz ostankov blaga za kavče potem delajo copate, kdo bi vedel.

Tuga se je še malček stopnjevala, ko smo šli ven iz sejemske hale in smo videli eno punco, kako poje na mikrofon, njen edini poslušalec pa je bil tonski mojster. Tragedija dneva pa je bila vsekakor to, da smo šli mimo stojnice s picami in ko so nam jih ponudili, smo rekli da smo siti, da ne gre. In dekle zavpije za nami: “Zastonj so!” Pa ni nič pomagalo … Kapacitete so bile polne. Bemu mater, Stopničke!

Kot sem omenila že na začetku prispevka, je ta sejemski potep planirala Sonja, zato lahko sklepate, da niti približno nismo še pri koncu z aktivnostmi. Čeprav smo bili siti, smo se malce spogledali in sklenili, da en sladoled bi pa vseeno pasal. Da ne bi bili navadni debeluharji, ki se kotalijo od obroka do obroka, smo si nadeli rolerje, Peter je sedel na kolo in se odpeljali na sladoled v Sladoledarno. Kar nas je pričakalo je bilo izvenzemeljsko. Zagotovo smo našli najboljši sladoled v Sloveniji. Naročit smo šli kar 2x, nato pa smo se le uspeli odpeljat Izoli naproti, po poti pa mislim da smo vsi razmišljali le o tem, kateri okus bomo poskusili, ko se bomo tam ustavili za nazaj grede. Jabolko z baziliko? Refoškova bovla z breskvijo? Pomaranča z ingverjem?

Med tem razmišljanjem smo seveda počeli še kaj drugega in sicer:

• neumorno smo rolali
• včasih smo malo počivali (pssssst, čisto malo!)
• Sonja je od fantov na fantovščini kupila ene rdeče gatke
• Gašper je delal sklece na rolerjih
• Gledali smo poročno povorko
• Počivali smo v senčki na hribu v Izoli in spet razmišljali o sladoledu.

Sledila je pot dol s hriba in vrnitev v Koper. Ker je bil teren malček nagnjen navzdol in ker se nam je mudilo na sladoled, smo jadrno oddrveli v objem Sladoledarne. Za to kar se je dogajalo tam, so vse besede odveč. Naj le omenim, da smo velikokrat stali v vrsti in celo dobili eno kepico zastonj, ker smo že toliko zapravili tam. Zagotovo je zgovorna tudi anekdota, ko sta en teden kasneje šla gurman in predsednica na sladoled v Supernovo na Rudniku, kjer naj bi sicer imeli dober sladoled, a če cititam gurmana, je njihov sladoled v primerjavi s koprskim “kot da bi jedel drek”.

Od vseh aktivnosti smo se zmerno do pretežno utrujeni zavlekli v avto in odpeljali Novemu mestu naproti. V avtu je Sonja rekla, da bi šli lahko še kam malcat. Ker sva vsaj 2 iz druščine slaba človeka, in je en govoril dalje, drugi pa se je delal da spi, se stoti obrok v dnevu ni izvedel.