Na nedeljsko dopoldne sva se stari pički v spremstvu svojih mladih mučenikov odpravili na
sloviti novomeški Gregorjev sejem.

Organizacija sejemskega potepa je padla v domeno mladega mučenika Gašperja, tako
imenovanega koordinatorja, ki mu pravijo tudi gurman. Na podlagi večletnih izkušenj s
premikanjem po Novem mestu, je predvidel prometni zamašek na sejemskem prizorišču in
nas na pot usmeril s kolesi.

Kljub natančni koordinaciji in dobremu predvidevanju pa nas je pred vhodom na sejem
pričakala večmetrska kolona. Ob stanju v koloni, ki je sicer precej hitro napredovala, smo bili
priča mirnemu vrtenju odojka in nemirnemu skoku otroka pod avto.

Po bliskoviti izdaji vstopnic, ki jih je nam, ciganom, priskrbela predsednica društva v nastanku,
Sonja, smo se tudi sami bliskovito prebili do prvega štanta z zastonj hrano. Pojedli smo nekaj
potice in jogurta, nato pa se pognali v šotor z raznoraznimi semeni. Tam sva stari lepotici
dolgo časa modrovali o poru in črni redkvi, v tem času pa sta mlada mučenika odtavala
neznanim napravam naproti. Naposled sva ju našli kako zamaknjeno strmita v avtomatski
razrez lesa.

V nadaljevanju so sledili zanimivi pogledi na traktorje te in one znamke, take in drugačne
kosilnice in vse mogoče čudne stroje, ki jim kot novomeške srajce nismo poznali namena. Ena
izmed teh naprav je bila še posebej zanimiva. Šlo je za precej športno kosilnico z buzdovan
kolesi. Koordinator bi jo priporočal v uporabo metalcem, saj bi s to mašino ob prihodu na
koncert farm metala zagotovo poželi stoječe ovacije in vsesplošno navdušenje.

Med leženim in modernim pohajkovanjem smo si ogledali še Chluin Kloin spodnje gate, tablice
z napisi, med katerimi ni bilo niti napisa »Stare pičke«, niti napisa »Mladi mučeniki«. Zgodil pa
se je tudi prvi nakup! Pripravnica za staro pičko si je kupila pripomoček za pripravo pire
krompirja, ki ga ne bo nikoli pripravila.

V nadaljevanju smo stopili na področje hrane in ga kasneje zapustili z nekaj odvečnimi
kilogrami. Tu smo zapravili dobršen del denarja, zato si dva cigana nista mogla privoščiti še
mlička za poper, ki ga je ponujal Ribničan, ki ga najbližje najdemo na Vrhniki.

Ponujena nam je bila tudi brezplačna vožnja na jeklenem biku ob zadovoljnih pogledih
sadističnega strica, ki je stal za upravljalnimi ročicami.

Sejem smo zapustili brez traktorja in kosilnice z buzdovan kolesi in se z navadnimi kolesi
popeljali po umazani poti, naslednjemu sejmu naproti.